Zdravila iz narave

Številni ljudje menijo, da zdravila izdelujejo le farmacevtske tovarne in jih nato prodajajo predvsem v lekarnah. Če bi živali lahko razmišljale, bi nad takim nesmislom s posmehljivo prizanesljivostjo zmajale z glavo. Že zdavnaj namreč vedo, da so v naravi rastoče rastline prvovrstna lekarna. Celo na videz kilava rastlina ob robu ceste vsebuje izredno bioaktivne snovi, ki ohranjajo imunski sistem in uravnavajo izmenjavo snovi. Nič drugače ni pri katerikoli med približno 300 000 različnih vrst kopenskih rastlin, če skrivnostne in bujne podvodne flore, o kateri vemo komaj kaj, sploh ne omenimo. Vse rastline izdelujejo lastne obrambne snovi: proti prostim radikalom, ki nastajajo na primer zaradi sončnega obsevanja, proti bakterijam in virusom, ki napadajo rastlinske celice, proti večjim živalim, kot so glodalci in ptice. Izdelujejo tudi flavonoide, ki imajo prav posebno nalogo: beljakovine, encime ali vitamine v koreninah, steblih, listih ali cvetovih varujejo pred notranjim razkrojem.

Nepregledna raznovrstnost
Celični biologi menijo, da v naravi obstaja več kot 20 milijonov različnih rastlinskih učinkovin. Kot je v naravi najti skoraj neskončno množino različnih oblik, tako je neizmerna tudi številčnost različnih rastlinskih učinkovin. Vendar te snovi, za razliko od večine kemijsko izdelanih učinkovin, skoraj nikoli ne delujejo samostojno, temveč v medsebojnem sodelovanju. Na ta način nastaja na Zemlji (gnano s sončno energijo in v nenehni rasti rastlinskega sveta) več kot 300 milijard različnih mehanizmov učinkovanja. Primer: znanstveniki poznajo danes le iz skupine karotinov približno 3000 spojin in njihovih kemičnih izpeljank. Učinkujejo vsaka posebej, v skoraj neštetih medsebojnih kombinacijah, pa tudi z najrazličnejšimi drugimi rastlinskimi snovmi.

cikorija- divjiradic

Cikorija – vir slike

Vse za ohranitev vrste
Narava je vendarle daleč najboljši izdelovalec zdravilnih snovi, kar si jih lahko predstavljamo. V bistvu ima vsa ta množica učinkovin le en namen: zavarovati rastlinsko celično jedro oziroma seme, tako da se v njiju vsebovani kromosomi in geni (ki vsebujejo zapis dednih lastnosti) nepoškodovani prenašajo iz generacije v generacijo. Bolj kot so torej semena dozorela, bolj učinkovit je tovor rastlinskih obrambnih snovi, ki jih vsebujejo. Glede na to je jasno, da vsebujejo sočni sadeži ali dozorela zelenjava najvišje koncentracije zdravilnih učinkovin, pa ne le v plodovih ali gomoljih, temveč v celotnem rastlinskem telesu. Konkurenca prav tako povečuje vsebnost učinkovin. Bolj kot si sosednje rastline neusmiljeno prizadevajo priti do sončne svetlobe ali vode v tleh, več obrambnih snovi razvijajo cvetlice, grmi in drevesa, da se branijo pred rastlinskimi tekmicami. Že od sredine devetdesetih let uporabljajo znanstveniki pri biokemijskih, molekularnobioloških, genetskih in celičnin raziskavah mikroskope in različne merilne naprave, s katerimi kot z nekakšnimi povečevalnimi stekli opazujejo dogajanja v rastlinskih celicah. In kaj tu odkrijejo? V svoje presenečenje in navdušenje najdejo zgolj drobcene, kot molekule velike lekarne, v katerih rastline izdelujejo svoja zdravila. In počasi prihajajo naravi na sled in odkrivajo, kako to počne: namreč veliko bolje kot človek. S presenečenjem in spoštovanjem jo raziskovalci posnemajo.

kamilica

Kamilica

Človek – del narave
Noben čudež ni, da je rastlinska prehrana v milijone let trajajoči evoluciji vplivala na našo presnovo in jo začela nadzorovati: sadje in zelenjava sta hkrati hrana in zdravilo. Ljudje nismo prav nič drugega kot del narave, ki se s hrano skozi prebavila vpleta v približno 70 bilijonov telesnih celic. Prav tako se narava iz tal prek korenin vplete v deblo, veje in liste drevesa, ki tako postane njen del. Tudi vse živali so v tem pogledu le delček enovite narave.

Naravna samopomoč
Kadar živali zbolijo ali se ne počutijo dobro, potujejo pogosto kilometre daleč, da bi našle rastline, ki vsebujejo posebne zdravilne učinkovine. Če poljskega zajca zgrabi lisica pa ji ta po srečnem naključju uide bo začel iskati zelišča,ki vsebujejo veliko kalcija, saj je ta mineral najučinkovitejše naravno pomirjevalo. Preden se jelenjad odpravi na ruk, uživa velike količine koprive in drugih ostrih zelišč, da se pripravi na izčrpavajoče dneve parjenja. Po drugi plati če se napadalna žuželka približa rastlini s prezrelimi plodovi, ta v desetinkah sekunde proizvede smrdeče, odbijajoče zaščitne snovi.

This entry was posted in Polnovredna prehrana. Bookmark the permalink.

Comments are closed.